Smeh

Trenutno mi je najlepše dan začeti za hišo.

V gozdu se mi misli in ideje hitreje preoblikujejo v oprijemljivo obliko, 

jih spravim na papir oziroma udejanjim.

V Londonu sem se zadnje obdobje počutil kot v cirkusu,

kjer se dneva ne da pričeti v gozdu.

Še vedno pa mi je mesto, na drug način, zelo blizu.

Ga kmalu ponovno obiščem.

Med kosilom (odlično solato) sem mislil na njega.

Nekaj dni nazaj sem iz naftalina privlekel fotografije, stare štiri leta.

Le kako se ima moja beograjska ljubezen na prvi pogled? Obujam lepe spomine ...

S prijateljem Domnom narediva en giro okoli jezera.

Dobra volja in smeh z njim se preselita v večerne ure.

Prijateljica Duška je spekla pico; z Natašo in Karmen smo ne le dobro jedli.

Smejali smo se kot "počene kante". Vsak je prispeval svojo zgodbo ali dve ... 

in kar s težavo smo pojedli odlično odlično pico. 

Sem se prav zamislil; kdaj na zadnje sem se tako nasmejal? Tako, da trebuh boli. Nimam pojma. 

V Londonu so glavna tema pogovara: denar, sex, cunje. 

Mi o teh nismo govorili. Aja, lažem. Seveda smo: o tistem drugem pa smo malo.

A na drugačen način, kot na otoku.

Tega otoškega sploh ne pogrešam, čeprav je bil smeh v tistem obdobju pristen

in za mene več kot dobrodošel. 

In je nepozaben.

Vsak dan, uro, leto ... se srečujemo s smehom, z različnimi ljudmi, na različne teme. 

Fino, da je - in naj ga bo čim več.