6. 12. 13

Žiga's hug

Zakaj bi skrbeli, verjetno se nikoli ne bo zgodilo?
Why should we worry as it might never happened.







What has been going on this last month in Hikkaduwa?
Maybe I'll eventually realize that Žiga is in Slovenia and I on the train to Candy.
What Saška has been through, I have no idea. What Jimmy is going through, no idea. 
I know that he's in safe hands. And what's most important, we are all free.

We attract people and events ourselves - most events from the past month and a half have been a great lesson for the future. Some memories with a smile are part of my diary: great moments with Žiga and Jimmy are for keeps, we hugged with Slovenians, Portuguese, French, Americans, Israelis, Danes, Swedes, Serbians, Brits..

It is time to head out into the unknown.
Fear is nothing but an empty word.


Kaj se je dogajalo zadnji mesec v Hikkaduwi?

Mogoče bom pojutrišnjem dojel, da je Žiga v Sloveniji in jest na vlaku za Candy.
Kaj vse je prestala Saška, pojma nimam. Kaj dogaja Jimmyju, pojma nimam; vem, da je v varnih rokah. Kar je najbolj važno, vsi smo na prostem.

Ljudi in dogodke privlačimo sami; večina dogodkov preteklega meseca in pol so kot celota dobra šola in v dnevniškem zapisu ostaja  “v spominu z nasmeškom”, prelepi trenutki z Žigo in Jimmyjem so za v anale, objemali smo se s Slovenci, Portugalci, Francozi, Američani, Izraelci, Danci, Švedi, Srbjanci, Britanci.

Čas je za potep v neznao.
Strah je od znotraj votel, od zunaj ga ni.


Pisarna.
The office.