Dragi Mojca & Nina.
Misel na naš kafe-klepet me je gor držala še dva tedna.
V teh dneh se vedno večkrat vprašam, kam se Svet vrti. Ne dobim odgovora.
Tukaj v Londonu ženske naredijo tako histerijo ob odpadlem gumbu, je skoraj nemogoče opisati.
Ne znam si razložiti, zakaj je bil Miloševič na oblasti, zakaj je prijateljici Vanesi v Sarajevu med pitjem kave v lastnem stanovanju dvajset centimetrov nad glavo priletel rafal, zakaj je moral umreti Toše, zakaj mnogi mislijo, da sem duševno moten oziroma nekajvstilufujbljakgrozn, ker mi diši isti spol, zakaj še vedno ne vem, kaj je to ljubezen
(pa toliko kandidatov tu na otoku).
Po desetih zaporednih delovnih dneh sem v petek vključil meglenke, da sem sploh preživel dan.
Z mislimi sem bil pri nočnem utripu naslednjega dne ...
(zakar sem se odločil, da se bom imel fino in dneve preživel brez zakaj-ev).
Petek, 5.9. 2008
Vstanem ob 6am.
Ob zavedanju, da so pred mano trije prosti dnevni, lažje.
Prva stranka: “A bi lahko govoril s šefom, prosim.”
Ga vprašam, če išče službo.
Tip se nasmeje ... da je prišel menjat izložbeno okno, pove.
Pogled, izgled, komunikacija in vonj so bili energija v paketu, katera me je spravila v nervozno stanje; še nikoli tako zgodaj dopoldne, zalimanega ko mamba.
Se (on sramežljivo) spogledujeva.
Tip mi je bil - preprosto všeč.
Ob 11am se odpravim na kosilo in razmišljam: kaj sedaj VaL, fant ti je všeč, z njim bi se
po seniku podil - kaj sedaj?
Ma ne, sigurno ima fanta ali pa dela “na karieri” oziroma .....
VaaaaaaaL, kaj čutiš?
Z njim bi šel na kavo.
Torej.
Ajde, prda. A ni že čas, da teorijo preskeniraš v prakso.
Pomaham strahovom in brbončicam v želodcu, grem do njega:
“Ej, živjo. Oprosti, ker te motim. Imaš po koncu dela čas za kavo?”
“Joj, danes sem pa res zaposlen in daleč imam do doma“.
“Kaj pa vikend”, vprašam.
“Vikend sem frej, brez planov”.
Tri sekunde se gledava, tip že ves pordel , skorajda zaripel ... nakar:
“Veš, enega imam”.
“MhmM”, odvrnem. Se mu posmejčkam, sapo-loveč pozdravim in pomaham.
Ne pomnim, kdaj nazadnje sem se počutil zmagovalno.
Prestopil sem prag razmišljanja in udejanjil točno to, kar sem čutil. In nič drugače.
To je bila idealna popotnica trem prostim dnem.
Sobota, 6.09. 2008
Spim deset ur, se spočijem.
Grem na kavo, spremlja me Lucijina knjiga; preberem pet strani.
Uživam: kava, knjiga, dež, mimoidoči ... skratka, mir.
Zvečer grem v Covent Garden, se dobimo s Petro in Oliverjem, nazdravimo rojstnemu dne.
Odpeljem ju na sladico.
Druga postojanka, pub.
Res fajn klepetamo ...
Tretja, bar s petsto televizijami, v Sohu.
Se imamo super. Pride Dani.
Vzdušje - zelo sproščeno.
Petra in Oliver se ob polnoči poslovita, z Danijem in njegovimi prijatelji odidemo v klub ...
kjer sta mi muzika in atmosfera na prvi uč zelo ugajali.
Mi pade v radar, Bode Miller. Kopija, seveda. (bi se branili dobre kopije? :)
Lovim sapo kot da že dve minutu ne bi dihal.
Pogledi; prvi, drugi, sedmi.
Se mu približam, se skoraj dotikava.
Spet v glavi: VaL, kaj čutiš?
Se vrti komad “American boy” in ga vprašam: “ej, a si ti American boy?”
Pogled “a si ti zmešan” mi je dal jasno vedeti, da ni.
Ljubiijana is kepital siti of Slovinija, me resnično preseneti in med pogovorom
se kar ne morem načuditi simpatičnemu lokalcu s še bolj simpatičnimi ustnicami.
Po petnajstih minutah se le zasučeva in po dvajsetih poljubiva.
Občutki, ko je vse svetlomodro na roza podlagi, lahko bi spal na minus deset, vsaka zvrst muzike je dobra in ob še kako glasni bi slišal travo rast, ne misliš na nič
razen svalkanje dveh parov ustnic, v glavi se pojavi bazen s toplo vodo in plavaš in plavaš, se potapljaš, skačeš, sploh ne dihaš in se mečeš kot presrečen mulc, ko dobi denar za sladoled, lahko bi bos hodil nad mestom, nihče ti ne gre na živce .... ti občutki ... oooooooo ...
(ljubim vas, tovrstni občutki).
Se kmalu vrne, je šel s prijateljem na cigaret.
Poljub, deset minut.
Iz nebes se slišijo štiri violine, klavir, pozavna - v živo.
Ko se odlimava, pride do naju simpatična punca in reče, prevajam:
“Fanta, oprostita, a ... a .... a moram vama povedat, ful sta fletna”.
Kera hecna scena. Se ji nasmejiva, skomigneva z rameni ...
Greva ven. Pol ure klepetava.
Se vrneva na še en strasssten ples. Tretjina prostora je bilo najinega.
Od prijetnega se mi je kisal in blazno sem užival v trenutkih in občutkih sreče.
Se prikaže v krem plašču ... pfuuuuuuuuuu, kera seksi mašina, vama rečem.
Od kluba do Trafalgar Squerja je hoje petnajst minut, midva sva hodilaplesalasemečkala uro in pol, obrala vse kotičke
za strastne poljube na ličke.
Tovrstno romantiko sem po ulicah oziroma na prostem doživel prvič in bilo je, prevajam: amazing.
Ponedeljek, 8.9. 2008
Za rojstni dan si kupim karto za fitness in telo mi je prav hvaležno dvajset minutnega plavanja.
Sedim za računalnikom in obujam spomine na nepozabne tri dni.
Vesel sem dejstva, da občutke spravljam na plano, se ne prestavljam v glavo in ne kvačkam pripovedk. Očitno se strahovi res stopijo, ko izgubimo interes zanje;
počasi Mojca, bom to dojel; sedaj imam dokaze; v odnosih, trenutkih, službi, še kje.
In ko ne planiraš oziroma nekaj pričakuješ, dobiš smetano - oblito s čokolado.
Jutri bom z lahkoto vstal.
Mr. Miller se na drugi sms ni več javil.
5 ur sem bil zaljubljen ... a sedaj mi počasi postaja jasno, da v nočnih izmenah moža verjetno ne bom našel. American boy-em iz nočnega utripa več ne dam telefonske številke.
5 ur sem bil zaljubljen ... a sedaj mi počasi postaja jasno, da v nočnih izmenah moža verjetno ne bom našel. American boy-em iz nočnega utripa več ne dam telefonske številke.
Lepo vaju pozdravljam, stiskam vse vajine drage fante in punce, se vidimo decembra.
VaL
