Druga ljubezen na prvi pogled

Prvič sem prestolnico Srbije obiskal 17. junija 2002. 

Takrat si še nisem upal okušati energij in strasti beograjskih, mmmmm, čednih fantov. Ostaja spomin na gostoljubje sestrične Nade in njenih domačih, še danes pa me stisne, ko se spomnim zgodb iz vojnega obdobja ... (se bojim, da se nikoli ne bom sprijaznil s tem, kako ta svet funkcionira).

Med drugim obiskom sem navezal stik s prijaznim fantom, šefom  v gejevskem kafiču. On je bil posredni krivec, da se mi je zgodila druga ljubezen na prvi pogled. A ne z njim. Povabil me je na sobotni žur  ...

"O Slovenac, šta nam ti radiš ovdje", me nagovori simpatična, predelana gospodična. 

"Znaš, bila sam ja u Sloveniji i radila u hotelu Slon". 

Po njenem pripovedovanju kot  na pogled je minilo precej časa od njenega službovanja v Slonu. Posledično lepih spominov so se ji oči iskrile kot blejski ognjemet leta 1989. Ne spomnim se točno, kdaj si je dama povečala prsni koš z novimi silikoni, se pa dobro premika moje desne roke na njeno premoženje in s tem drugega dotika silikonskega oprsja 

v odraslem obdobju življenja. Joooj, kot bi šlatal košarkaško žogo, je bil feeling. Sledil je odhod v njeno domovanje. 

Dama si je zamenjala hlačne nogavice in škornje. Popravek mejkapa, seveda obvezan. 

"Ajde, čuti", me okara, ko sem se glasno zasmejal. Da sosed špionira in je že klical policijo, v kolikor zvečer ni miru, pove znervirana. Vse to je moteče za njen biznis v njenem stanovanju, kar pove zelo ponosno. Cekin je prislužila v takratni bratski Sloveniji. Za obnovo denarja seveda ni imela; vojno stanje se je poznalo že na fasadi velikega, starega stanovanjskega objekta. 

Kljub staremu pohištvu, skromni opremi ter energija “trandže” so mi dali občutek zadovoljstva in svobode. 

Gate zamenjane in že smo bili v taksiju. Pet nas je bilo, šest s taksistom. Med potjo do kluba Floid nas spremlja “njihova muzika”, blazno sem užival. Dialogi, za crkavat od smeha. Vse to, v še eni sto let stari Sto-enki. 

V klubu Floid (lokacija podobna, kot bi sredi Železaren na Jesenicah uredil prostor za diskač) nas pozdravijo kot zmagovalce šova “Farma slavnih”. Poznanstvo med njimi je bilo več kot očitno; enostavno sem padel v val kušvanja, cmokanja in objemanja.  V polnem klubu nas pričaka separe s šampanjcem, viskijem in kokakolo. Nenavadna družba, muzika in seveda mesnata ponudba seksi obiskovalcev kluba

so poskrbeli, da sem se imel vrhunsko. Nisem dolgo zdržal na nogah; pritisk od vse te lepote in šarma je bil visok, prisedem k mojim “trandžam”. Meglilo se mi je pred očmi in za pomiritev enega ruknem. Viski mi ni odgovarjal, prebekslam na pivo. 

Z družbo se nisem kaj dosti več ubadal, ob glasni glasbi se mi v debati niti ni dalo sodelovati ... nakar nakažem, da grem na toaleto. “Dolazi Slovenac”, se sliši po hodniku do toaletnih prostorov. Ajj, kaj bo pa zdej tole ... 

Ja zdravo. Čula sam, da si iz Slovenije”, me nagovori očitno prijateljica tiste iz Slona. Po prsnem košu me je malček pogladila in začela s predstavitvijo družbe obiskovalcev toaletnih prostorov. Nekdo je delal pri znanem fotografu, drugi stilist za še bolj znano pevko, tretji je bil fant od ne vem katerega politika že, četrti ...

In ga zagledam. 

Petega. 

Nepredstavljenega. 

Začnem se trest. 

Na srečo le na notr. 

Maaaaaarija, ker simpatičen tip. 

No, ne le simpatičen. 

Princeska še vedno nekaj govoriči in razlaga, meni se vrti povsem drug film .... 

Nakažem, da grem odlit. Med bližnjim srečanjem mi simpatikus pomežikne. 

Če sem doživel še kaj bolj seksivzburljivega v Beogradu, se ne spominjam. Tudi seks v (zaklenjenem, brez gostov) kafiču se pred tem skrije. 

Odtočim ...
se naslonim na vrata in izdihnem: “Zdravo”.

“Zdravo. Ja sam "N”, odgovori.

Jooooooooooj, popolnoma sem bil ... uuuuuuuuuuu. (volumen zadrge se je trikrat povečal). 

“Idemo na piče”, rečem.

“Ajde, idemo”.

Po treh korakih se obrne, poda roko. 

Preverim mesnatost zadnjice, gostota megle se je povečala. 

Skoraj se zaškilim. 

Sva že pri šanku. 

Nazdraviva in ... 

že sva bila v strastnem, 

minutnem poljubljanju. 

Mešalo se mi je od prelepega ...

Leto dni po prvem srečanju sem na "N"jegov račun fasal hudo vročino ter največji in edini herpes do takrat.

V Beograd naj bi ga šel obiskat.

Ni se javil.

Tudi tretjič ne.

“Molitva” Marije Šerifović ni bila uslišana.

Ostaja lep spomin na poljube in objeme, 

kot znajo le “oni - tam”.