Nekaj minut čez sedmo sem se prebudil v krasen sončen dan.
Po jutranjih ritualih: voda, telovadba, zajtrk
si nisem predstavljal, da bo dan tako poseben.
Med vožnjo na kraj dogajanja sem bil z mislimi predvsem na cesti
kot tudi ozračju v teh dneh.
Meni in mojim prijateljem se dogajajo čudne "stvari".
Nekaj ne štima.
Z geslom "Pojdi s tokom" oziroma "Go with the flow" ter čustvi
ima, se mi zdi, težave še sam Dedek Mraz.
Jih je imela Merlinka tudi?
Prijatelj se boji statusa "imam fanta",
druga se sprašuje, zakaj se boji ljubezni,
tretja ima težavo z izražanjem na odru
oziroma, kaj si bodo ljudje mislili o njej
četrta živi s fantom, kateri ni pravi "kandidat" za brezpogojno ljubezen
peti še ni pripravljen za življenje pod skupno streho
ker se boji, da bo potem vse drugače ...
skratka, ljudje se bojimo izražat svoja čustva oziroma
nas je strah posledice izražanja le teh.
Strah.
Zakaj strah?
Se mar bojimo lastne sence?
"Kaj bo rekel sosed" (oziroma teta, sestra, šef, partner, zaročenec, .. )
je res nesmiselen izgovor (to mi je sedaj jasno).
Posledično upiranju resničnega dogajanja duše se borimo,
včasih za golo preživetje.
Zatiramo, smo jezni ...
(iz današnje kolumne v Polet-u, avtorica: Varja Kališnik)
na koncu povsem zmedeni.
In izmozgani.
Ma ... zakaj?
Včasih mi v tišini ne uspe slišat lastne sape.
Jasnost misli je plinasta.
Dobro je, da se v takem stanju zberem in za resnico več ne trošim let.
Danes sem se popeljal po neznanih poteh prelepe Slovenije
si po šolsko priskrbel en dober sendvič
spil kafe
in se malo posladkal
vse to po odgovoru:
Hudič ne obstaja, obstaja odmik od ljubezni.
Užitek želi, da imate vse; sem ujel v časopisju.
Sem prepričan, da je brez strahov, jeze, žalosti - to stanje možno živeti.
Ne le kot trenutek.
In seveda, ne na ogrevanih zdicih novega bemfla.
