Iz naftalina sem potegnil šest let stare spomine:
V kolikor bi pri sebi imel jajca, bi jih zmetal na oder.
Ob meni ni bilo nobenega lavorja, kamor bi izbruhal razočaranje ob razglasitvi zmagovalca Eme 2004 (izbor za popevko Evrovizije). Po hitrem postopku se odpravim v prvo nadstropje na prizorišče after partija.
Družbo mi dela kozarec pijače, čakam Manco; kot spremljevalna vokalistka se je, ne le z vokalnimi, tudi plesnimi vrlinami odrezala odlično. Prostor je bil nabit z energijo razočaranja
in tudi Miši je bilo vidno nerodno razglasiti zastopnika Slovenije na Eurosongu 2004.
Sploh nimam nič proti Duu Platin, a ... dobro no, kar je preveč, je pač ...
Nemiren iščem Manco, jo zagledam obkroženo z njeno ekipo nastopajočih.
Zamika me it na svež zrak ...
Maaaaaaaaaaaaarija.
Pogledam še enkrat, se spogledava.
Viski, kje si?
Spogledava se, drugič.
Viskija zmanjka. Živčen pogledujem vsevprek, njega si ne upam več.
Prvič sem izgubil tla pod nogami, zaradi nekoga.
"Dej VaLči, gremo".
Manca tri korake pred mano, meni se zakisa in stopim do njega, prestrašen.
"Živjo, a bi se dal dobit tvojo številko?"
Da je bil scenaril Esmeraldin, med pogovorom pride njegov službeni kolega ...
Si jo zabeležim in, adijo.
"Ej Maaancaaaaaaaaaa, a veš, kaj sm naredu".
Presenečen nad pogumom in prvim pristopom do fanta
se z Manco, Natalijo in ostalimi člani ekipe prešerne volje zradiram iz Gospodarskega razstavišča.
Teden dni kasneje, sončna sobota;
vižam jo po Čopovi, si kupim nove čevlje (imam jih še danes) in zanj svetlomodre nogavice.
Na telefonski klic se ni javil in z obiskom Maribora ni bilo nič.
Uuuure telefonskih pogovorov in z nategancijo, da pridem k njemu,
sem mojo prvo ljubezen na prvi pogled zaključil z sms sporočilom:
Dragi Jason.
Enostavno ni odgovora na vprašanje, zakaj bi za nekoga, ki sem ga videl dvakrat v življenju
in z njim po telefonu govoril deset ur, ubijal in šel peš do konca sveta.
In sredi trgovine (nekaj tednov kasneje sem ga srečal v eni od ljubljanskih trgovin) lovil srce,
ker nisem vedel,
ali mi bo padlo v hlače ali se bo zrušil sistem dihanja!?
Verjetno je to ljubezen. Kaj pa jaz vem. Verjetno.
In po vrhu sorodni duši … (ljubezen je širok pojem, zanj sta potrebna dva).
Čas je tisto merilo, ki s potrebnimi izkušnjami z leti ustvari “odraslo” življenje in celostno podobo posameznika …
in se mogoče energiji najinih src, dveh sorodnih duš – v tem življenju – še enkrat srečata.
Ko bo čas za to.
Jason, povsem enostavno: ljubim te!
Ljubim to, kar si mi dal priložnost spoznati: nepozabno prvo spogledovanje, stisk roke, seksi ritko,
vonj preko telefona, sorodnost misli.
Zdaj pa, dragi moj, kar mirno naprej in želim ti res vse najlepše.
Predvsem poslovno, res veliko uspeha!
Jaz pa se končno prepuščam spancu brez prebujanj in po tem smsu mi bo lažje dihat. Obdaja me občutek svobode in grem živet … brez pričakovanj, brez kompliciranja!
MhM
Drži se!
LP, VaL
Takoj me je poklical.
Da kaj takega v življenju še ni in verjetno nikoli več ne bo dobil.
Videla sva se še dvakrat; po prvem večeru Melodij morja in sonca istega leta sem prvič v življenju okušal “ljubezen” na hotelskem parkirišču.
Tretjič, zadnjič, sem ga videl naslednji večer, ko me ni več poznal.
Srce se mi je paralo in, kot je simbolično pela Manca:
padajo na tla, solze zdaj z neba .. zvezde jočejo, nama v slovo .. zgodba najina, je zaključena.
Kakšni lepi spomini (ne glede na dejstvo, da sem tistega davnega 2004 začel siveti).
Z Jasonom sem preko mejla komuniciral nedolgo nazaj.
Vesel me je bil.
Kar mu želim - da je fante srečen.
MhM.
MhM.
Ni komentarjev:
Objavite komentar