Ljubezen na žnj pogled

Med tuširanjem si zapojem Lastovko gospe Elde Viler,
se pridružim Tanji pri zajtrku.

Najmanj desetkrat sva si pomahala, šel sem zadnjemu londonsko - delovnemu dne (29.08.2010)
v tem letu naproti.

9 ur je minilo povsem običajno; z Maxom (bil je tudi njegov zadnji dan) sva nabavila sladkarije 

za sodelavce in se odpravila na kosilo. 

No, čas za kosilo. Sendvič + kava + dva cigareta mi nikoli ne bo kosilo.

Z energijo sem bil že povsem na psu oziroma biku,

posladkal sem se s priboljškom iz Leona 

(veriga restavracij s hitro - zdravo prehrano).

Prav dolgo posljavljala z Maxom se nisva ... še enega lupčka sem stisnu "Žozjen"

in pomaham stopniščem, skladišču ... kjer sem služboval.

Po poslovilni pijači s sodelavci -

 očitno sva bila zelo popularna, kajti prišel ni skoraj nihče,

naju Isis odpelje

k Maxovemu prijetelju A, kjer sva tudi prespala.

Večera sem se cel dan najbolj veselil, jasno.

Po fotografijah sodeč je bil A en tak fleten, medi medi poba. 

Ta večer sem ga v živo videl prvič in priznam, bil sem en mal nervozen pred vstopom 

v njegovo stanovanje. Pričakajo naju štirje fantini.

"Oooooooo, VaaaaL, hiiii ... cmok, cmok cmok, objem + stisk, helouuuu VaL"

(v Sloveniji tovrstnega prvega srečanja z neznanci nisem doživel nikoli)

Zgodi se z vsemi, razen z A. Povsem hladno mi je pomahal, sedeč za računalnikom.

Kaj pa je s tabo narobe, miško?

Pijem pivo in opazujem hladnokrvneža; ni mi šlo v glavo, 

zakaj me sploh ne pogleda,

kaj šele, da bi spregovoril z mano. S tem se kmalu neham obremenjevat in enostavno uživam v atmosferi, katero je ustvarila londonska mladež. 

Priznam: sem se zamislil nad starostno razliko ...

a tudi z njo se nisem ubadal več kot pet sekund.

Malo smo zaplesali tudi na slovenske rime in kar debelo so gledali - poslušali, 

kot če bi meni nekdo predstavil arabski pop electro, recimo. 

A mi je šel že skorajda na živce, v ignoranci ni popuščal.

Vseeno, užival sem v živi sliki pred sabo.

Po dobri uri klepetanja in densanja se odpravimo v klub

(no, to ni ne klub, ne pub, diskač, bar ... en tak fajn plac za 150 ljudi). 

Bil je poln. 

Ob zavedanju, da je to moja zadnja londonska nedelja v 2010, 

sem užival vsako sekundo posebej.

Grem do šanka.

Čakam na pivo ... in se spogledava.

V osmih sekundah pride do mene, en res čeden španec. "Rokometaš".

Ga vprašam, če bo kaj spil.

Od kod sem, ga zanima.

Vpraš ... in me poljubi.

In to takoooo, da ne vem, če na svetu obstaja še kaj lepšega, kot poljubljanje.

Užžžžival sem v petnajst minutnem poljubljanju. Še debata je bila seksi.

Greva na cigaret.

Opazi me Max in s cmokanjem zvabi pozornost.

A je seveda vse videl, do uč kontakta z njim sploh še ni prišlo.

Z rokometašem se greva še enkrat zavrtet in stissssntt za slovo.

Povedal sem mu, da čez pet dni odhajam iz Londona, v katerega je on ravno prišel.

Čakam v vrsti za jakno.

Se mi pridruži A.

Šok.

(cel večer me ni šmirglou pet posto, zdej pa ... Aha, dojamem; očitno sem mu bil všeč

in je bilo fantu nerodno ... že mogoče?)

Vedel sem, da je šel ven brez jakne ... a glej ga zlomka, on zraven mene.

Čakaš na jakno, vprašam.

Ne. S tabo bom počakal, odgovori.

Da me ni zadela kap, sem mu raje stisnu enga gorensga.

Ga dobim nazaj. Otoškomedijastega.

In jakno.

Boš pri meni spal? vpraša.

Po prihodu v stanovanje je Max izvedel zadnji tango,

mali je bil utrujen,  

a energije za ljubezen mu je ostalo zadosti.

Zjutraj mu ni bilo do pogleda.

Sploh ne vem, če sva se še kdaj, razen čakajoča v vrsti za jakno, zares spogledala.

Tokrat nisem padel v jok.